Dr. Tatjana Rojc: "Barva se pri Nini Bric uveljavlja kot zavestno etično, in ne samo estetsko potrjevanja njene generacijske pripadnosti, ki je samo na videz v dadi, igri, stripu, v resnici pa povsem predana iskanju, spremembi, novemu umetnostnem sistemu, ki bi se ž elel osvoboditi pritlehnega ali zgolj obče-dimenzionalnega v umetnosti, v katero lahko človek poseže s svojo izkušnjo in predhodnim znanjem v iskanju tistega NEKAJ, kar spreminja in primis nas same, nato družbo, v kateri živimo, in z njo tudi svet in človeka.
Avtorica torej z mladostnim žarom podoživlja in doživlja znotraj sebe predelane izzive sveta, v katerem raste in se razvija ter tako postavlja celotno dimenzijo v nekakšen polisistem usklajevanja stremljenja in potenciala. Nekateri elementi so očitno opredeljeni od mladostnega kaosa, drugi od finalizirane konkretnosti. Sanjska dimenzija se pa nikoli ne odlepi od zavesti tukaj in zdaj, od družbe, s katero se umetnica spopada s povsem svojskim, izvirnim pristopom, ampak vedno eksplicitno in pogumno, tako rekoč brez dlak na jeziku. Njena umetnost zbuja v gledalcu tudi nekakšno stanje šoka ali pričakovanja, ker nas izziva, da se povrnemo v svoj intimni, onirični svet, kjer je imaginacija lahko zadržala ali opredelila sebe v individualni naraciji , ki je, kakor je za mlado umetnost značilno, tudi še v nastajanju. Posnemanje notranjega občutja in reminiscenca doživetega sta dejanski sestavni del zgodbe, ki je lahko čisto abstraktna, kdajpakdaj odslikava realnosti, včasih tudi odraz nezavednega, kjer se misel poraja spontano, spontano vzrašča, obenem pa raste v zavesti, da se vsi stalno učimo predvsem preko tiste govorice, ki spregovori šele, ko utihnejo besede. Ninina torej samo na videz onirična dimenzija vzpostavlja z gledalcem neki točno začrtan dialog, ki izhaja iz izziva, nikoli pa nima mediacije. Ninino sporočilo je jasno, ožarjeno z lepoto njenega očitno visokega etičnega kodeksa, čigar matrico najdemo gotovo v labirintu njenega soočanja (ali spapadanja) s stvarnostjo, ki jo umetnica filtrira preko čisto svojstvene in jasno definirane stilne poante."
Avtorica torej z mladostnim žarom podoživlja in doživlja znotraj sebe predelane izzive sveta, v katerem raste in se razvija ter tako postavlja celotno dimenzijo v nekakšen polisistem usklajevanja stremljenja in potenciala. Nekateri elementi so očitno opredeljeni od mladostnega kaosa, drugi od finalizirane konkretnosti. Sanjska dimenzija se pa nikoli ne odlepi od zavesti tukaj in zdaj, od družbe, s katero se umetnica spopada s povsem svojskim, izvirnim pristopom, ampak vedno eksplicitno in pogumno, tako rekoč brez dlak na jeziku. Njena umetnost zbuja v gledalcu tudi nekakšno stanje šoka ali pričakovanja, ker nas izziva, da se povrnemo v svoj intimni, onirični svet, kjer je imaginacija lahko zadržala ali opredelila sebe v individualni naraciji , ki je, kakor je za mlado umetnost značilno, tudi še v nastajanju. Posnemanje notranjega občutja in reminiscenca doživetega sta dejanski sestavni del zgodbe, ki je lahko čisto abstraktna, kdajpakdaj odslikava realnosti, včasih tudi odraz nezavednega, kjer se misel poraja spontano, spontano vzrašča, obenem pa raste v zavesti, da se vsi stalno učimo predvsem preko tiste govorice, ki spregovori šele, ko utihnejo besede. Ninina torej samo na videz onirična dimenzija vzpostavlja z gledalcem neki točno začrtan dialog, ki izhaja iz izziva, nikoli pa nima mediacije. Ninino sporočilo je jasno, ožarjeno z lepoto njenega očitno visokega etičnega kodeksa, čigar matrico najdemo gotovo v labirintu njenega soočanja (ali spapadanja) s stvarnostjo, ki jo umetnica filtrira preko čisto svojstvene in jasno definirane stilne poante."
Nelida Nemec: Če parafraziramo Paula Kleeja, ki je sicer verjel v barvo, a je v črti videl izjemno moč, je črta tista, ki ne posnema vidnega, pač pa naredi, da nekaj »postane vidno«. Črta mu pomeni osnutek za genezo stvari. In tako kot stoletje pred njo veliki slikar, je tudi mlada ustvarjalka, slikarka Nina Bric »dopustila, da bi sanjarila črta«. Da bi črta spodbudila genezo vidnega in določen način, po katerem črta sploh je ter nastaja kot črta, pa tudi, da »se giblje kot črta«,[1] ko ima vsak zavoj kritično vrednost in s svojo izrazno močjo porodi pustolovščino, zgodovino in smisel. Z njo Nina ustvarja. Riše, slika. Od vedno. Zdi se, da z njo razmišlja, čuti, se odziva, kreira v mislih. Da vzame v roke svinčnik, pravzaprav vsakršno pisalo, da se ogradi od okolja in trenutka okoli nje, da bi se s pomočjo črte povezala s svojim notranjim jedrom, s svojo bitjo, s svojo dušo in srcem. Kot bi ji črta omogočala urejati svoje misli, čustva, čutenja, hrepenenja in samospraševanja. Kot bi ji odpirala nove svetove, kjer se lahko razrašča njena bujna domišljija in oživlja bitja ter dogodke, ki vznikajo pred njenimi očmi, da jih lahko suvereno prenese na slikovno podlago. Najpogosteje in od ranega otroštva na papir, kasneje, med študijem in poslej, tudi na platno in druge materiale. Črta je njeno prepoznavno izrazilo. In v njej lahko preberemo vse njene sanje, želje in hrepenenja. Vendar Nina Bric ne ostaja samo pri črti: njena izrazna moč se kaže tudi v barvi, ki njeno pripoved močno dopolnjuje. V barvi, ki jo čuti in vidi v njeni čisti intenzivnosti. V njeni polni izraznosti. Rada ima močne, čiste, primarne barve. Sama pravi, da zato, da z njimi polepša njene grde podobe. Podobe, ki so že avtorsko povsem prepoznavne in zelo narativne. Podobe, ki jih še vedno vidi in doživlja z očmi zvedavega otroka, ki ljubi svet nenavadnih bitij; bitij, ki se prelevijo v različne prepoznavne in neprepoznavne oblike, asociirajoče na živalce, vse od zajčkov, medvedkov in mačk, pa do ne povsem definiranih pošasti in tudi ženskih teles. Tako kot njen živalski svet, pa povsem domišljijsko oživljene pošasti, so tudi njena ženska telesa izrazno in oblikovno povsem avtorsko prepoznavna. Povsem njena, saj jih tako s formo samo, - ki jo obroblja črna kontura, njena tako prepoznavna risba, - kot z barvo, in nenazadnje tudi z atributi ali posameznimi poudarki, zgovorno oživi in interpretira v njeni likovni govorici. Ta sicer črpa v preteklosti in načinih, ki so tedaj pomenili radikalne novosti, in v zvrsteh, ki so koreninile v različnih izraznih prijemih, vendar je danes, kljub njeni mladosti in začetkom ustvarjalne poti, že povsem definirana.
Nina Bric nedvomno išče v poetiki in estetiki, ki ju je tako ali drugače uveljavil pop-art: pogled na njena dela povsem z lahkoto obudi naša vedenja in odzivanja, ki se jim prepuščamo, ko nas spomin zapelje v šestdeseta in naprej ter obudi dela ameriških ustvarjalcev, od Andyja Warhola in Roya Lichtensteina, pa vse do Keitha Haringa, ki jih morda najbolj poznamo. Njene izvore in naslone lahko iščemo tudi v stripu, ki je Nini od malega pomenil pobeg v njen svet: »Veliko sem gledala in še gledam risanke, stripe ter grozljivke. V osnovni šoli sem 'študirala' Mikijev zabavnik, ki ga je v srednji šoli zamenjal Dylan Dog«. Pa tudi v petdesetih letih, ki jo privlačijo z nostalgijo po elegantnem in všečnem, z visoko modo, ki je izpostavljala ženskost, s pesmijo, ki je predstavila rokabil in pin-upe; z možnostmi aplikacij likovnega izražanja na številnih nosilcih in v mnogih načinih, ki jih preteklost ni poznala. Tako kot njeni sovrstniki se tudi Nina Bric odziva času, v katerem živi: je subtilna, a hkrati razmišljujoča in odzivna v sprejemanjih izzivov tega trenutka, ki ni prijazen niti njeni niti drugim generacijam slovenskega, pa tudi širšega umetniškega prostora. Je družbeno kritična, vendar ni destruktivna; je provokativna, vendar v njeni izraznosti in sporočilnosti prav toliko hudomušna kot satirična. Je polnokrvna in v svojem izražanju svobodna. Tako svobodna kot je svobodna njena misel. Kot so njena hotenja, želje in hrepenenja, ki jim dovoli, da ne samo vzbrstijo, temveč da rastejo in živijo. Tako v njenem življenju kot v njeni izpovedi. Čeprav šele na začetku ustvarjalni poti je že ustvarila opazen opus, ki je s svojo živahno, satirično in hudomušno zgovornostjo, všečno in nagovarjajočo, s svojo hoteno potencirano izraznostjo v številnih detajlih, že izpostavil nekatera opazna dela, med njimi posebej gole Eve. Ženski akt, ta v umetnostni zgodovini toliko opevani motiv v Ninini interpretaciji seže dlje od estetskega podoživetja in razpira poglede na vsebine, ki aktualizirajo probleme časa, v katerem nastajajo. In če se opremo na misli francoskega filozofa Maurice Merleau-Pontyja, ki je interpretiral Matissove ženske in zapisal, da tudi Matissove ženske niso bile takoj ženske, pač pa so to postale, saj nas je Matisse naučil videti njihove obrise, ne »fizično-optično, pač pa kot živčna tkiva, kot osi nekega sistema telesne aktivnosti in pasivnosti, lahko tudi za Ninine slike zapišemo, da njene ženske in živalce to postanejo, ko jih gledamo in se vanje poglobimo s prijaznimi očmi in odprtim srcem. In ker so globina, barva, oblika, črta, gibanje, obris, fiziognomija »veje Biti in ker vsak od teh elementov lahko potegne nazaj ves šop«, kot je zapisal Merleau-Ponty in nadaljeval, da »v slikarstvu ni »ločenih« problemov, ne zares nasprotnih poti, ne parcialnih »rešitev«, ne napredovanja s kopičenjem, ne neponovljive izbire. Nikoli ni izključeno, da si slikar ne bi vzel nazaj katerega od simbolnih znamenj, ki jih je poprej odložil, seveda tako, da bo spregovorilo drugače…«. Nikoli pravzaprav ni nekaj zaključeno ali povsem izpovedano. Vedno so odprte poti in možnosti iskanja. Zato utemeljeno pričakujemo, da bo Nina Bric, ki je na svojo umetniško pot stopila s prepoznavnim rokopisom, rasla in se razvijala ter znala in zmogla najti poti in izzive, ki jo bodo kar bolj napolnjevali. Njena zvedavost in srčnost v iskanju drugačnega naj jo vodita v svetove, ki jih ima rada in nam jih s tolikšno izrazno močjo že danes odkriva.
[1] Maurice Merleau-Ponty, Oko in duh, Horizonti, pomlad, poletje 2004, št.1,2, str-.43.
Nina Bric nedvomno išče v poetiki in estetiki, ki ju je tako ali drugače uveljavil pop-art: pogled na njena dela povsem z lahkoto obudi naša vedenja in odzivanja, ki se jim prepuščamo, ko nas spomin zapelje v šestdeseta in naprej ter obudi dela ameriških ustvarjalcev, od Andyja Warhola in Roya Lichtensteina, pa vse do Keitha Haringa, ki jih morda najbolj poznamo. Njene izvore in naslone lahko iščemo tudi v stripu, ki je Nini od malega pomenil pobeg v njen svet: »Veliko sem gledala in še gledam risanke, stripe ter grozljivke. V osnovni šoli sem 'študirala' Mikijev zabavnik, ki ga je v srednji šoli zamenjal Dylan Dog«. Pa tudi v petdesetih letih, ki jo privlačijo z nostalgijo po elegantnem in všečnem, z visoko modo, ki je izpostavljala ženskost, s pesmijo, ki je predstavila rokabil in pin-upe; z možnostmi aplikacij likovnega izražanja na številnih nosilcih in v mnogih načinih, ki jih preteklost ni poznala. Tako kot njeni sovrstniki se tudi Nina Bric odziva času, v katerem živi: je subtilna, a hkrati razmišljujoča in odzivna v sprejemanjih izzivov tega trenutka, ki ni prijazen niti njeni niti drugim generacijam slovenskega, pa tudi širšega umetniškega prostora. Je družbeno kritična, vendar ni destruktivna; je provokativna, vendar v njeni izraznosti in sporočilnosti prav toliko hudomušna kot satirična. Je polnokrvna in v svojem izražanju svobodna. Tako svobodna kot je svobodna njena misel. Kot so njena hotenja, želje in hrepenenja, ki jim dovoli, da ne samo vzbrstijo, temveč da rastejo in živijo. Tako v njenem življenju kot v njeni izpovedi. Čeprav šele na začetku ustvarjalni poti je že ustvarila opazen opus, ki je s svojo živahno, satirično in hudomušno zgovornostjo, všečno in nagovarjajočo, s svojo hoteno potencirano izraznostjo v številnih detajlih, že izpostavil nekatera opazna dela, med njimi posebej gole Eve. Ženski akt, ta v umetnostni zgodovini toliko opevani motiv v Ninini interpretaciji seže dlje od estetskega podoživetja in razpira poglede na vsebine, ki aktualizirajo probleme časa, v katerem nastajajo. In če se opremo na misli francoskega filozofa Maurice Merleau-Pontyja, ki je interpretiral Matissove ženske in zapisal, da tudi Matissove ženske niso bile takoj ženske, pač pa so to postale, saj nas je Matisse naučil videti njihove obrise, ne »fizično-optično, pač pa kot živčna tkiva, kot osi nekega sistema telesne aktivnosti in pasivnosti, lahko tudi za Ninine slike zapišemo, da njene ženske in živalce to postanejo, ko jih gledamo in se vanje poglobimo s prijaznimi očmi in odprtim srcem. In ker so globina, barva, oblika, črta, gibanje, obris, fiziognomija »veje Biti in ker vsak od teh elementov lahko potegne nazaj ves šop«, kot je zapisal Merleau-Ponty in nadaljeval, da »v slikarstvu ni »ločenih« problemov, ne zares nasprotnih poti, ne parcialnih »rešitev«, ne napredovanja s kopičenjem, ne neponovljive izbire. Nikoli ni izključeno, da si slikar ne bi vzel nazaj katerega od simbolnih znamenj, ki jih je poprej odložil, seveda tako, da bo spregovorilo drugače…«. Nikoli pravzaprav ni nekaj zaključeno ali povsem izpovedano. Vedno so odprte poti in možnosti iskanja. Zato utemeljeno pričakujemo, da bo Nina Bric, ki je na svojo umetniško pot stopila s prepoznavnim rokopisom, rasla in se razvijala ter znala in zmogla najti poti in izzive, ki jo bodo kar bolj napolnjevali. Njena zvedavost in srčnost v iskanju drugačnega naj jo vodita v svetove, ki jih ima rada in nam jih s tolikšno izrazno močjo že danes odkriva.
[1] Maurice Merleau-Ponty, Oko in duh, Horizonti, pomlad, poletje 2004, št.1,2, str-.43.
Katarina Brešan, Galerija Tir, Mostovna: Nina Bric je mlada novogoriška ustvarjalka, ki se izraža v živahnem stripovskem slogu. Njen pisani, barviti domišljijski svet napolnjujejo močno stilizirane človeške – ženske in živalske figure. Površina platna je spremenjena v nekakšno okence stripa, izvzeto iz pripovedi, ali bolje, v sebi zaključena, samostojna zgodba. Kompozicija je izrisana z močno, črno konturo in čistimi, plakatnimi barvami, kar daje celoti dinamičen značaj, kljub temu da so figure izrazito statične. Prostor slike je poudarjeno dvodimenzionalen, akterji ostajajo prilepljeni na ozadje, brez želje po kakršnikoli globini, zabrisana je tudi vsakršna poteza čopiča. Razen nekaterih izjem, ostajajo konture in barvna polja popolnoma jasno definirani. Ženski liki povsem negibno strmijo nekam v daljavo, naslikani so največkrat na enobarvnem nevtralnem ozadju, in brezbrižno pozirajo za portret. Gole fatalne zapeljivke s polnimi rdečimi ustnicami in velikimi očmi – nekje se tudi pojavljajo poudarjene trepalnice kot pri Kubrikovi Peklenski pomaranči – se nekam melanholično, čeprav samozavestno in brez sramu, prepuščajo vlogi opazovanega objekta poželenja. Včasih so v družbi malih, na prvi pogled prisrčnih živalic ”sladolednih” barv, ki se ”veselo” prerivajo v omejenem prostoru platna – ali pokončno stojijo kot velike lutke v 3D izvedbi. Zamrznjene so v namenoma izumetničenih pozah s pretiranimi nasmeški. Ninine slike imajo sploh, v slogovnem in vsebinskem smislu, dvojno naravo. Raznobarvna, živahna, smejoča se bitja se prelevijo v groteskne podobe z izstopajočimi zobmi. V puhastem svetu plišastih otroških muck, ki so vedno modre, medvedkov, ki so vedno rumeni, in zajčkov, ki so vedno roza, se skrivajo, ali pa so jasno nakazani, namigi na grozljivke, na svet erotike, nasilja, tudi spolnega nadlegovanja, ki je v domeni odraslih. Meje so tu zabrisane. Vendar v Nininem delu ni moralnega podtona, ni obsojanja. Avtorica se ne ukvarja z družbeno kritiko, že od nekdaj so ji všeč risanke, stripi in otroške igrače na eni strani ter grozljivke na drugi. Njeno delo, ki je poudarjeno ironično in posmehljivo, nastaja iz prepletanja teh dveh plati, končni učinek pa je predvsem želja po podiranju tabujev, poigravanje z erotiko, seksualnostjo in dvoumnostjo, premagovanje resnobnosti z zafrkljivostjo. V Nininih slikah se pojavljajo tudi citati iz sveta umetnosti, zelo blizu so ji sodobni avtorji, bizarni Ray Caesar, fantastični in kriptični Mark Ryden, senzualna Miss Van (s pravim imenom Vanessa Castex). V slogovnem smislu ji je seveda najbližji pop art – pri tem ni mogoče mimo Roya Lichtensteina – z razbremenjujočim odnosom pa posega tudi po delih velikih klasikov. V stripovski predelavi se pojavljajo ležeči ženski akti, ki namigujejo na Rubensovo Danajo, Ingresovo Odalisko, Manetovo Olimpijo. Velikani umetnosti se srečujejo s sodobno street ustvarjalnostjo, rokabili stilom in risanko Red Hot Riding Hood – kar je vsekakor dobro.
Ana Geršak, Airbeletrina: V predimenzioniranih, režečih, zobatih živalskih podobah neproporcionalno velikih oči in pohabljenih teles s sveže zadanimi, krvavimi ranami iz drugega slikarskega cikla veje odkrito, absurdno nasilje. Izmaličenje telesa pomeni nadgradnjo in kontrast v odnosu do prve serije, varnost in ugodje toplih barv sta se zdaj umaknili strašljivi belini, ki stopa toliko bolj v ospredje zaradi temnega, razosebljenega, zamazanega, s časopisi pokrpanega ozadja. Še zmeraj se po platnu sprehajajo živali iz otroškega imaginarija, plišasti medvedki in mačke režalke, toda tokrat brez pregovorne simpatičnosti: ostala je le še lupina, prazna forma, ki jo slikarka skrbno zapolni z novim pomenskim nabojem. Opisana kontradiktornost se zmeraj bolj kaže kot temeljno gibalo Ninine umetnosti: avtorica simbole nedolžnega otroškega sveta z deformacijo telesa predrugači v nosilce groze, strahu in negotovosti. Stičišče nasprotij je seveda udarna primarnost barv na eni in primarnost izraženih čustev na drugi strani. Objekti človeške (otroške) ljubezni se lahko vsak trenutek prelevijo v subjekte, ki s svojimi animalnimi čustvi (ni naključje, da se na slikah pojavlja predvsem medved) nasilno predirajo opno brezskrbnega otroškega sveta. S tako potujenim in metaforiziranim prikazovanjem otroške seksualnosti avtorica na samosvoj način destabilizira (in deavtomatizira) naše simbolično dojemanje ustaljenih, arhetipiziranih podob.
Slikarstvo Nine Bric tako slogovno kot tematsko črpa predvsem iz sveta stripov in knjižnih ilustracij, zato ni presenetljivo, da njen svet zapolnjujejo različne živalske in človeške (ženske) figure. Slednje so izrisane z izrazitimi zunanjimi konturami in zapolnjene z močnimi, primarnimi barvami, ki so v enakomerno razporejenem sloju nanešene na porvšino, s čimer umetnica še dodatno poudari njihovo dvodimenzionalnost in zavezanost ilustrativni tehniki. S slogovnega vidika so Ninine podobe prečiščene in, predvsem v prvi seriji slik, izrazito statične, portretne, kar je v živem nasprotju z močjo uporabljenih barv. Prva serija slik je prikazovala niz svojevrstno upodobljenih Ev, ki bi lahko služile kot reklamni plakat za kakšen otroški proizvod, če ne bi bile – gole kot Eva. Zdi se, da je bistvo Ninine umetnosti upodabljanje napetosti med naivnim, infantilnim slogom in s seksualnostjo nabito tematiko, med (živo, dinamično) barvo in (statično, negibno, dvodimenzionalno) figuro, ter nenehno sopostavljanje resnobnega človeškega sveta, ki ga s svojimi polnimi, čutnimi (vendar povsem zaprtimi, skupaj zlitimi!) ustnicami in velikimi očmi utelešajo Eve, in navihanega, maničnega sveta malih živali, ki se v ospredje prerinejo v drugi, novejši seriji slik. Notranja narava prezirljive in samozavestne, čeravno povsem gole Eve, ki brez sramu zre v opazovalca, je na določenih platnih simbolno prenesena na živalsko figuro z maniakalnim, pohotnim pogledom in režečimi zobmi. S svetlimi, močnimi barvami (največkrat sinje modro, rožnato in rumeno) umetnica še dodatno podčrta ambivalentnost upodobljenih puhastih ljubljenčkov, da obvisijo na meji med smešnim in groznim, na presečišču grotesknega.
Slikarstvo Nine Bric tako slogovno kot tematsko črpa predvsem iz sveta stripov in knjižnih ilustracij, zato ni presenetljivo, da njen svet zapolnjujejo različne živalske in človeške (ženske) figure. Slednje so izrisane z izrazitimi zunanjimi konturami in zapolnjene z močnimi, primarnimi barvami, ki so v enakomerno razporejenem sloju nanešene na porvšino, s čimer umetnica še dodatno poudari njihovo dvodimenzionalnost in zavezanost ilustrativni tehniki. S slogovnega vidika so Ninine podobe prečiščene in, predvsem v prvi seriji slik, izrazito statične, portretne, kar je v živem nasprotju z močjo uporabljenih barv. Prva serija slik je prikazovala niz svojevrstno upodobljenih Ev, ki bi lahko služile kot reklamni plakat za kakšen otroški proizvod, če ne bi bile – gole kot Eva. Zdi se, da je bistvo Ninine umetnosti upodabljanje napetosti med naivnim, infantilnim slogom in s seksualnostjo nabito tematiko, med (živo, dinamično) barvo in (statično, negibno, dvodimenzionalno) figuro, ter nenehno sopostavljanje resnobnega človeškega sveta, ki ga s svojimi polnimi, čutnimi (vendar povsem zaprtimi, skupaj zlitimi!) ustnicami in velikimi očmi utelešajo Eve, in navihanega, maničnega sveta malih živali, ki se v ospredje prerinejo v drugi, novejši seriji slik. Notranja narava prezirljive in samozavestne, čeravno povsem gole Eve, ki brez sramu zre v opazovalca, je na določenih platnih simbolno prenesena na živalsko figuro z maniakalnim, pohotnim pogledom in režečimi zobmi. S svetlimi, močnimi barvami (največkrat sinje modro, rožnato in rumeno) umetnica še dodatno podčrta ambivalentnost upodobljenih puhastih ljubljenčkov, da obvisijo na meji med smešnim in groznim, na presečišču grotesknega.
Jaša Kramaršič Kacin, MLADiNA 2005, št. 19, "Od džezerjev do Becka": Veliko laže je bilo tisto sredo zaštekati, kam meri Nina Bric, ki je galerijobar Kunilingus, novo pridobitev Metelkove, zasedla s svojo razstavo Tropicana. Medtem ko se od strank likovnih razstavišč vse pogosteje pričakuje, da bodo buljili v ekrane in prebirali traktate, je Bricova štartala s temeljnim korenčkom in prostor, ki še najbolj spominja na črno kuhinjo, z veliko rdeče in rumene barve preuredila v svaljkovalnico z naslanjači, okrasnim drevjem, "umetniškimi deli" na zidovih...od slike, ki na vratih vabi v notranjost do risbe na školjki, navdihujoč se pri Bettie Page in Cartoon Networku, v sozvočju z zastavljeno stripovsko naivo tja do rumeno rdeče oprave avtorice in neizbežnega Becka na gramofonu. Kompletna usluga. Udobno.